Ravnokar smo molili. Računi za ta mesec so bili ogromni in zmanjkalo nam je denarja. Za otroka nisva imela niti kapljice mleka. Molil sem in prosil Boga, naj mi pokaže, kako naj pridem do mleka.
Neki mladenič se je udeležil srečanja svetopisemske skupine. Voditelj je govoril o poslušanju Božjega glasu in pokorščini, mladenič pa se je nejeverno, pri sebi spraševal: »Ali Bog danes še vedno govori ljudem?«
Po srečanju, je s prijatelji odšel na kavo. Spregovorili so o temi, ki so jo obravnavali na srečanju. Nekateri izmed njih so opisali, kako jih je Bog vodil na različne načine.
Ko je mladenič krenil domov, je bila ura že deset. Med vožnjo je začel moliti: »Bog, če še vedno govoriš ljudem, govori tudi meni. Naredil bom vse, kar je v moji moči, da ti bom poslušen.”
Ko se je peljal po glavni ulici, se mu je porodila čudna misel, da bi se ustavil in kupil nekaj litrov mleka. Nejeverno je zmajal z glavo in glasno vprašal: “Bog, si to ti?” Odgovora ni dobil, zato je nadaljeval vožnjo. Pa se je spet pojavila misel: “Kupi nekaj litrov mleka”. Mladenič se je zdaj spomnil Samuela, ki sprva ni prepoznal božjega Glasu in je stekel k Eliju.
“V redu, Bog, samo če si ti, bom kupil nekaj mleka,” je rekel. »Če se izkaže, da ni bil Božji glas, lahko to mleko še vedno uporabim,« je pomislil. Ustavil se je, kupil mleko in nadaljeval z vožnjo proti domu.
Ko je vozil mimo Sedme ulice, ga je nekaj v njemu vzpodbudilo: “Zavij v to ulico.” To se mu je zdelo noro in je, ne uzirajoč se na notranji glas, preprosto nadaljeval. Toda spet je začutil, da bi moral zaviti v tisto ulico. Napol v šali je rekel: „V redu Bog, bom.“ V naslednjem križišču je obrnil, se vrnil ter zavil v Sedmo ulico.
Peljal se je mimo nekaj blokov in nenadoma začutil, da mora ustaviti. Z avtom je zapeljal do robnika, ustavil in se ozrl naokoli. Nahajal se je v bližini poslovnega dela mesta. Ni bilo najlepše, a tudi ne najslabše naselje. Trgovine so bile zaprte, večina hiš je bila temna, kot da bi ljudje že spali. Spet je v sebi začutil: “Pojdi in daj to mleko ljudem, ki živijo v hiši čez cesto.” Pogledal je proti hiši. Bilo je temno in videti je bilo, kot da so domači nekam odšli ali pa že spijo. Hotel je odpreti vrata avtomobila, a se je naslonil nazaj na sedež.
“Gospod, to je norost. Ti ljudje spijo in če jih zbudim, bodo besni, jaz pa bom videti neumen.” Spet se je pojavil tisti občutek, da bi moral iti in jim dati mleko. Končno je odprl vrata avtomobila. »Prav, Bog, če si Ti, bom stopil do teh vrat in jim dal mleko. Če hočeš, da ispadem neumno, tudi prav. Želim te poslušati. Upam, da vse to nečemu služi … Če pa se nihče ne oglasi, takoj grem.«
Prečkal je cesto in pozvonil. Od znotraj je zaslišal nekakšen hrup in nato moški glas, ki je vprašal: “Kdo je?” Kaj želiš?” Vrata so se odprla, preden je lahko pobegnil. Pred njim je stal moški, oblečen v kavbojke in majico s kratkimi rokavi. Videti je bilo, kot da je pravkar vstal. Imel je čuden izraz na obrazu in ni bil videti vesel, ko je na svojem pragu ugledal neznanca.
Mladenič je pokazal mleko: “To sem ti prinesel.” Moški je vzel mleko in stekel po hodniku ter kričal nekaj v španščini. Nato se je na koncu hodnika pojavila ženska, ki je odnesla mleko v kuhinjo. Moški ji je sledil z dojenčkom v naročju. Dojenček je jokal. Moškemu so po obrazu tekle solze. Začel je govoriti, napol jokajoč: »Pravkar smo molili. Računi za ta mesec so bili ogromni in denarja nam je zmanjkalo. Za otroka nisva imela niti kapljice mleka. V molitvi sem Boga prosil, naj mi pokaže, kako naj pridem do mleka …«
Njegova žena je iz kuhinje vzkliknila: »Prosila sem ga, naj pošlje angela, da nam prinese mleko. Ali si angel?!”
Mladenič je segel v denarnico, iz nje vzel ves denar, ki ga je imel, in ga dal moškemu v roko. Nato se je obrnil in odšel proti svojemu avtu s solzami, ki so mu tekle po obrazu. Zdaj je vedel, da Bog še vedno usliši resnične molitve.