V nedeljo zvečer je k našemu svetemu Križu ponovno prispela romarska družina iz Ivnika v Avstriji – tisti zvesti, tihi prijatelji, ki že vrsto let na predvečer praznika Povišanja sv. Križa prihajajo bodisi peš, bodisi z avtobusom, a vedno z enakim žarom v očeh. Letos se jih je zbralo kar enainpetdeset – enainpetdeset svetlih korakov, enainpetdeset zgodb, enainpetdeset src, ki so želela dotakniti svetišča, ki jim je domače.
Po poti iz Dobrave do cerkve so v spoštljivi procesiji molili križev pot – nežno, zbrano, kakor se moli, ko človek stopa po poti, ki jo je prehodil že tolikokrat, a se vsakič znova rodi v njem. K njihovim korakom so se pridružili tudi domačini iz Dravograda, kakor bi se dve romarski reki zlili v eno – v skupno prošnjo, skupno hvaležnost, skupno pesem.
Dvojezično sveto mašo so sooblikovali trije duhovniki: dva iz župnije Ivnik ter župnik Franček iz Črneč. Za orglami je glasbeno spremljavo ustvarjal župnik moderator Igor, ob njem pa sta peli dve pevki, ki sta s toplino glasov razgrnili mehko odejo nad celotno slovesnostjo. Vsaka pesem je zvenela kot prošnja, ki se dviga, in kot hvaležnost, ki se vrača.
Ko je procesija z Najsvetejšim zaokrožila slovesnost, je bilo čutiti, da se je med ljudmi razlila neka posebna milost – tista, ki ne govori na glas, a ostane v človeku še dolgo potem, ko se luči ugasnejo. Skrbne gospodinje so pripravile večerni obrok za vse udeležence; miza je bila kot razgrnjena dobrota domačega srca, kot kruh, ki ga človek deli, ker verjame, da se z deljenjem množi.
Ko so se romarji odpravljali proti avtobusu, so se ustavili, se ozrli proti cerkvi in rekli: “Še pridemo.” V teh besedah je bila hvaležnost, ki se ne izreče samo z usti, temveč z dušo. Polni svetlobe so se podali v noč vožnje proti svojim domovom – a del te svetlobe so pustili pri nas, da nas bo grela še dolgo.
G.I.
foto: Franci Kotnik
