V torek zvečer 13. septembra smo na predvečer praznovali praznik Povišanja sv. Križa. V naši podružnični cerkvi Sv.Križa na Dobrovi nad Dravogradom smo slavili in počastili sveti križ. Že petnajsto leto zapored prihajajo romarji iz Eibiswalda (Ivnik) k nam, da počastijo sveti križ in nadaljujejo svojo tradicijo obiska naše cerkve. Tradicija je bila od samega začetka cerkve leta 1851 živa, a je bila prepovedana po koncu prve svetovne vojne. O so pred petnajstimi leti to navado obudili, nam v veselje in njim v blagoslov. Njihove povezane župnije in naše župnije Pastoralne zveze smo skupaj poromali h Križu in v molitvi križevega pota premišljevali našo sodobnost, ki je vse prevečkrat v diametralnem nasprotju s Kristusovim življenjem in poslanstvom. Pri maši, ki je bila dvojezična pa smo poslušali duhovni nagovor p.Tomaža Podobnika v obeh jezikih, ki nas je povabil, naj bomo nosilci božjega usmiljenja v svojem okolju in naj resno vzamemo povabilo v tem letu božjega usmiljenja, da zaživimo polno krščansko življenje. Po maši smo z Najsvetejšim okrog cerkve prepevali Marijino lurško pesem v obeh jezikih. Posebej zanimivo pa je bilo, ko smo molitvi očenaš prisluhnili v jeziku države Šri Lanke, ki ga je molil duhovnik Lavrencij (priimek je neizgovorljiv). Srečanje je bilo ganljivo, prisrčno, vzpodbudno in očarljivo. Res so procesije z lučkami nekaj posebnega. Tudi križev pot ob zatonu dneva je bil s to simboliko luči še toliko lepši in dotikajoči. Posebnost letopšnjega predvečera praznika je bila številna udeležba duhovnikov onstran meje. Kar štirje so bili navzoči z njihove strani.
Pa še nekaj razlage, kako je do tega praznika povišanja sv. križa prišlo.
Uvedba praznika se nanaša na ostanke pravega Jezusovega križa, ki ga je, kakor trdijo poročila, našla sv. Helena, mati cesarja Konstantina. Skoraj tristo let po smrti našega Gospoda je bil njegov grob na Kalvariji zasut in križ zakopan globoko v zemljo. Ko je cesar Konstantin po zmagi nad Maksencijem dal kristjanom svobodo, je cesarjeva mati prišla v Jeruzalem, da bi tu počastila svete kraje, kjer je Odrešenik trpel in umrl. A ti kraji so bili oskrunjeni. Pogani so na Kalvariji postavili oltar svojim malikom. Helena je dala očistiti kraj in kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Razkrili so grob in našli križ, na katerem je Jezus umrl. Konstantin je nad Gospodovim grobom dal sezidati cerkev Kristusovega vstajenja (Anastasis) in cerkev sv, Križa ali Božjega groba, kakor navadno pravimo. Cerkvi so med seboj povezani z dvorom in stebriščem, posvečeni pa sta bili 13. septembra leta 335. V veličastni cerkvi Božjega groba so naslednji dan, 14. septembra, prvič relikvijo svetega Križa izpostavili v slovesno češčenje. Od tedaj naprej so vsako leto na ta dan praznovali Povišanje svetega Križa. Kmalu zatem se je praznik začel obhajati v vsej Cerkvi. V cerkvi Božjega groba je shranjen samo del relikvij sv. Križa, takoj po najdenju so bili večji in manjši delci križa kot relikvije oddani imenitnejšim cerkvam in posameznim osebam, kakor nam spričuje sv. Ciril Jeruzalemski v svojih katehezah.
Praznik pa ima še globljo vsebino. Njegov namen je, da bi nam kristjanom približal Jezusovo naročilo« če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9, 23). Križ je znamenje odrešenja, vendar vsakdo dobro čuti, kako težko ga je sprejeti. Pa vendarle, samo po poti križa lahko svoje življenje posvečujemo in s tem pomagamo Kristusu pri odreševanju sveta in človeštva. Ta dan bomo prosili za duhovno moč tega spoznanja.
Igor – žpk.
