Za nami je rojstvo Odrešenika. Njega, ki nas ima tako rad! Ko se počutimo zapuščene, zavržene, ko nam Bog ni blizu, se Njegov sin, On sam, za nas rodi v hlevu. Prepustimo se, predajmo.
»Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Mt 6,34)
Opominja me, naj začnem živeti v sedanjosti in ne v prihodnosti, saj sama preveč skrbim zato, kk bo zgledal jutrišnji dan … začnimo se bolj osredotočati na sedanjost, ker če preveč strmiš v prihodnost lahko zamudiš veliko pomembnih in lepih stvari, ki kar bežijo mimo tebe.
Če sem osredotočena samo na moj trenutni korak in delam sprotne korake ter se ne oziram v daljavo (prihodnost), da tako čist fajn gre, da je bolj znosno, manj boleče, manj zaskrbljujoče, da se tako manj smilim sama sebi … Torej do spoznanja, da mi Bog daje moč za sproti, za korak po koraku, za sedanjost … da naj se le zanesem Nanj in zaupam ©.
Včasih je težko. Težko je opazovati in se prepustiti. Zmoliti, se zahvaliti, se odpovedati. Mu odgovoriti z “da”. Videti Njega v vsem. To je čas v katerem najbolj rastemo …
Veliko lažje je pogledati stran, vendar je veliko čudovitejše v teži ovir steči nazaj k Njemu. Se zaviti v Njegov objem in sprejeti ljubezen. Sprejeti vedno več ljubezni in vedno bolj ljubiti.
Včasih pa je čisto preprosto in enostavno. Opazovati in se prepustiti. Zmoliti, se zahvaliti, se odpovedati. Mu odgovoriti z “da”. Videti Njega v vsem.
To je čas milosti. Ko Ga lahko zares spoznamo in popolnoma začutimo Njegovo prisotnost. Ko ugotovimo, da zato živimo. Ko se zavemo, da hočemo, da svet ve, da živimo Zanj in si želimo bit orodje v Njegovih rokah. Počasi se tega učimo in sprejemamo pogum, ki nam ga daje … počasi in postopoma. Ta čas je veliko več, kot pa samo za nas. Po Njem smo poklicani … poklicani, da delimo, da širimo in vžigamo majhne plamenčke v srcih duš. Dan nam je, da žarimo, da pričujemo. S čisto preprostimi dejanji. Z nasmehom, z besedo in molitvijo ali pa samo s tem, da smo nekje za nekoga … Da z veseljem vračamo, kar smo prejeli.
»Najboljši način, kako lahko pozitivno vplivate na nekoga drugega, je, da sprejmete božjo ljubezen. S tem, ko ste luč, razširjate luč – za vse ljudi in stvari.« (Marianne Williamson)
Bog je vsemogočen in verjamem, da vsak dan znova kliče nove ljudi, jih spreobrača in jim pomaga. Ja, možno je živeti vero in tudi če ljudje okoli tebe tega ne razumejo ne pomeni, da to ne obstaja pomeni le, da oni tega niso doživeli in brez naše pomoči verjetno tudi nikoli ne bodo.
»Jaz pa bom opeval tvojo moč, zjutraj bom vriskal zaradi tvoje dobrote, ker si mi bil trdnjava, zavetišče na dan, ko sem bil v stiski.« (Psalm 59, 17)
Jezus, Ti me umiriš, ko se izgubim v svetu hitenja. Me tolažiš, ko pridejo solze. In mi v trenutkih negotovosti pošiljaš svoje Besede.
Na polju daješ rast cvetici in kakor cvetici tudi meni. Zame imaš pripravljen čas ljubezni in nežno me učiš življenja. Ob vetrovih si mi zavetje in v meni gradiš hišo zaupanja. Tolikokrat mislim, da moram sama zgraditi trdnjavo. A ta je že postavljena. In v njej me pričakuješ.
Tu si za mene, da me objameš, se z menoj jočeš in se veseliš z menoj.
»Ni najtežja stvar ljubiti, težje je pustiti biti ljubljen.« Pustimo Jezusu (in drugim, bližnjim), da nas ljubi(jo) in živimo iz Njegove ljubezni.
Gospod je z nami, slavimo ga. Gospod ve za moje veselje, za moje življenje.
Gospod ve, kaj najbolj potrebujem. Zato ga prosim za svoje potrpljenje, prosim ga za svojo vero, svojo ljubezen in upanje. Naj ne obupam čakati na pravi trenutek. Ne bom nehala čakati. Držala se bom Božjega načrta.
Ko bi vi vedeli koliko vas imata rada Gospod in Marija. Koliko vas imamo radi vsi mi. Ko bi vi vedeli, kako ste ljubljeni. Gospod ni namreč tu z nami, da bi ga vzljubili mi, On je tu, da smo mi ljubljeni.
Ne pozabite na Gospoda, samo to vas prosim. Vsi vi ste taki moji čudeži. Čisto vsak izmed vas. Vsakič, ko vas opazujem si mislim, kaj razmišljate. Kdo pa si vi želite bit? Kaj se skriva tam globoko v srcu? Kakšne barve plamena pa je vaš?
Nekateri v tem času trpite, spet drugi se smejite. Nekateri ste samo tam in živite. V tišini, z Gospodom.
| Gospod, hvala!
Tako globoko doživljam odnose. V dobrem in slabem. Zato hvala, ker imamo drug drugega. Hvala za Svetega Duha, ki ga tako otipljivo razlivaš nad nas. Blagoslovi tistega, ki me obsoja, ne razume in tistega, ob katerem raste moja vera. Hvala za padce in vstajanja, za dvome in razodetja, za občutek nesposobnosti in milost zavedanja darov, ki jih nosim in imam. Hvala, ker si z menoj in me poiščeš in zaščitiš, ko je to potrebno. Ker sem izgubljena ovca in me ti poiščeš in deneš na svoje rame. Hvala, ker sem tvoj na veke. Amen |
“Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.” (1 Kor 10, 12)
Razmišljam, kako so padci sestavni del življenja. Kako po njih vera in odnosi rastejo in se krepijo. Mnogi pa se izgubijo. In to prosim, zase, zate in vse moje bližnje: “Ne daj Gospod, da bi se izgubil kateri od »teh malih«”. (Mt 18, 10)
In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin (Hči), nad Teboj imam veselje.« (Mr 1, 11) Ja, to si!
Vsak dan znova grem kot pastir k Jezusu v jaslih, k Njemu, ki se vsak dan znova rodi v meni, ne zato ker ga jaz tako zelo ljubim, ker sem tako dobra, pobožna … Ker sem revež in ker me On ljubi, zato. Jaz moram samo reči “ja, dej, Tvoja sem”. Vsak dan. Slava Tebi, ki si moj Bog in ki me ljubiš, ker si tako velik.
Vsakega Gospod nagovarja na svoj način, a včasih smo preveč zatopljeni v svoje misli in dejanja, da stvari okoli sebe sploh ne dojemamo tako, kot bi jih lahko. Pokazal nam je kako nas ljubi in zdaj je popolni čas, da mu pokažemo še mi. Ne pozabite, da ni vmesne poti. Naj bo vaš »DA« ja in vaš »NE« naj bo ne, saj kdor ni z Njim je proti Njemu in kdor z Njim ne zbira, ta raztresa.
Nekoč sem slišala modrost, ki mi je ostala v srcu skozi leta: »Če bi bila uničena vsa Sveta Pisma na tem svetu in bi ostalo le eno. In če bi še to eno zgorelo, zadosti bi bilo, če nam ostane ena sama vrstica: 1 Jn 4,8: … Bog je Ljubezen.« Ne me razumeti narobe, škoda bi bila neizmerna in izguba grozna. A imeli bi bistvo!
Moje misli niso vaše misli in moje poti niso vaše poti. Vsakega posebej Oče uči in usmerja na poseben način, ki ga pozna le On. Sama zadnji čas to še kako opažam. Ko vsa moja pričakovanja postanejo prazna in vsi spontani trenutki, ko prepustim krmilo Njemu, tako zelo lepi. In tako rastem, se učim prepuščati. Se učim ponižnosti. Moja vera postaja močnejša. “Laufam” za tistim avtobusom. In molim, da bi ga dobila. In če ga ne, potem zaupam, da ima Gospod zame pripravljeno nekaj boljšega.
Zaupajmo, saj prihaja Gospod in prinaša čas ljubezni.
»In glej, bil je tvoj čas, čas ljubezni.« (Ezk 16, 8)
»NAJ SE RAZVESELI VAŠA DUŠA V NJEGOVEM USMILJENJU IN NAJ VAS NE BO SRAM HVALITI GOSPODA.«
Kako živim te besede? Tu in tam mi spodleti pri molitvah in predanosti Njemu, predvsem da se ne znam popolnoma odpreti za božjo milost. Ne znam se popolnoma izročiti, a vem da bom slej kot prej to zmogla, morda tudi z vašo pomočjo.
Zavedajmo se, da imamo veliko srečo vse, kar imamo je Božja milost zato, če poznate koga v stiskih molite zanj ampak se zavedajte, da ste VI tisti, katere je Bog poklical, da pomagate tisti osebi, znanja o bolečini tiste osebe ne poznate brez razloga, bila je poslana nam, ker smo mi tisti, ki lahko naredimo nekaj za to osebo tudi, če ne vemo sprva kako. Molitev nam bo dala rešitev, saj smo mi tisti ki, izkazujemo moč in ljubezen Boga .
»Boga doživeti in spoznati v ne-besednem«.
V vsakem primeru se mi zdi, da ni vredno obupati. Vztrajajmo v življenju z vsem. Najbolj pa z odnosom z Bogom, ker verjamem, da je ta odnos nebeško dober.
Ljubi Boga z vsem srcem in vso močjo ter ljubi svojega bližnjega kot samega sebe. Povsem nemogoče je, če je človek le priseben, da bi spregledal to čudovito celovitost.
Gospod nas uči biti podobne otrokom: oni žogice, mi pa se obmetavajmo z Ljubeznijo. Naj bo vzvišena, naj preprosta, naj tiha ali glasna, smejava ali ihtava, vsekakor naj bo povsem predana in k Božji stremeča.
“Vsakega dejanja mera”, je enkrat Profesor Ljubezni povedal Favstini Kowalski, “je izpričana le po Ljubezni, ki jo izkazuje Bogu” (posledično bližnjemu, sebi in vsemu ustvarjenemu).
Nisem na svetu zato, da bi širila temo … Na svetu sem, da bi bla luč. Ja, Jezus, saj vem … Ne zmorem sama … Ne morem biti luč brez tebe. In ja, vem … Rabila sem cel dan, da sem se spomnila tega … oprosti. ..
Dam ti svojo temo in ti mi dej svojo luč. Hočem svetiti. Hočem ljubiti. S TVOJO pomočjo. Ni vedno lahko bit luč. Sami ne zmoremo. Z Jezusom pa lahko spreminjamo svet. Malo po malo. Vstanimo in svetimo. Danes, jutri in vsak dan!
Vsak dan Ga imam bolj rada in vsak dan bolj verujem vanj. On je tisti, ki nas razsvetljuje, nam kaže pravo pot. Zaradi letošnjega leta sem spoznala, da tudi če imamo v življenju neke stvari, ki so težke in si jih sami ne bi zbrali, zdej vem, da je vse tako, kakor mora biti. On si je zbral našo pot, saj samo On ve, kaj je prav za nas.
Ko bi lahko, bi plesala in klicala Njegovo ime na ves glas, ki ga premorem, ker je tako dober.
V glavi se mi slikajo ideje in rešitve za vse moje probleme. Samo sem, v tišini z Njim in On mi jih pošilja. Niti prositi mi ni treba, tako rad me ima. Tako nepresegljivo rad ima nas vse! Zato bodimo veseli, kajti razlogov za to je veliko več kot tistih za žalovanje.
MOLITE!! VSE JE LAŽJE!
Jezus si želi, da bi mi bili skupaj en tak snežni metež veselja, topline, upanja, ljubezni, miru in vere. Ampak zakaj ravno snežni metež? Ja z razlogom nas je naredil edinstvene kot majhne snežinke, menda si niti 2 nista enaki, tako kot si tudi mi nismo. Snežinke skupaj ustvarijo nekaj velikega, čeprav so kot take zelo majhne, tako lahko tudi mi ustvarimo en snežni metež, ki bo pobelil svet z Jezusovo ljubeznijo.
Vse vas je Gospod v moje življenje poslal z razlogom. Hvaležna sem kar ste ravno vi, ljudje s katerimi lahko delim stvari, ki jih resnično mislim in čutim.
Z Njim so vse naše sanje uresničljive, zdaj spet verjamem, da bom plesala z zvezdami. Bilo je težko, premagati sem morala samo sebe, zgubiti svoj strah in zaupati Njegovim besedam. Moj vzor pri vsem tem pa je bila naša Mama, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod.
Vi ste modri z vzhoda! V vsem! Šli ste na pot, iščete, toliko vam je bilo dano in še več vam bo! Ko ga boste v polnosti našli in se mu predali! In on čaka in čaka, in sprejema, tvoj korak za korakom!
Sem popotnik, ki mi je že bilo oznanjeno, ki sem že slišal, in toliko videl, kako se razodeva Njegova moč nad vsemi nami. Videl tudi, kako se brez Njega vse sesuje. Kako človeška moč in vedenje vedno izgubi… Kako smo korak zadaj brez Njega in kako neverjeten je ta korak z Njim – biti spredaj… Ne boj se, saj je rojen, zate! In On te bo popeljal pred prestol Najvišjega in skupaj bosta eno, neločljiva in kot ste pisali, v tolažbo in veselje bližnjim, tistim, ki najbolj potrebujejo …
mislih mladih v adventu zbrala voditeljica Nika