V soboto 19. januarja se spominjamo tragične obletnice legalizacije splava. V tedanjem Uradnem listu je bila 11. januarja 1952 sprejeta »Uredba o postopku za dovoljeno odpravo plodu« (Uradni list FLRJ 4/52), ki je začela veljati dober teden kasneje.
Slovenija je že leta 1952 legalizirala splav!
V slovenskih ginekoloških klinikah in ambulantah so v soboto 19.1.1952 pričeli z opravljanjem postopkov t.i. umetne prekinitve nosečnosti z namenom, da omejijo naraščanje prebivalstva in uveljavijo t.i. ženske reproduktivne pravice. Slovenija je bila v okviru tedanje Jugoslavije ena prvih Evropskih držav, kjer je splav postal legalen, prav tako pa je bil dostop do splava bolj ali manj popolnoma liberaliziran. To pomeni, da je bil splav dovoljen ne samo v primeru medicinske indikacije (npr. ogroženo življenje matere), temveč tudi v primeru t.i. socialne indikacije. To pomeni, da je lahko vsaka ženska brez omejitev in brezplačno opravila splav v slovenskih zdravstvenih ustanovah.
Kolikšno je dejansko število splavljenih otrok!
V Sloveniji je bilo po uradnih podatkih Inštituta za varovanje zdravja med letoma 1979 in 2011 storjenih 381.713 kirurških splavov. Tem je potrebno prišteti vsaj 50.000 splavov v postopkih umetne oploditve in nekaj 100.000 splavov opravljenih s pomočjo t.i. kemične abortivne kontracepcije (hormonske tabletke, spirale, RU486 itd.). Splav je skupaj z opravljenimi postopki pred letom 1979 (za katere ni dostopne statistike) terjal življenja vsaj 700.000 otrok. Prav tako pa je med žrtve mogoče uvrstiti okoli 220.000 mater, ki se že leta soočajo s t.i. postabortivnim sindromom.
O splavu in abortivnem sindromu mediji ne smejo poročati
V slovenskih medijih zaman najdemo podatke o tem, koliko otrok vsako leto izgubi svoje življenje v postopkih splava. Prav tako v časopisih psihologi, zdravniki in psihiatri ne smejo javno govoriti o psiholoških posledicah splava. Znano je, da se matere splavljenih otrok pogosteje srečujejo z depresijo, alkoholizmom, suicidalnostjo, drogami in nasiljem. Nenavadno je, da je govorjenje o vsem tem še vedno del enega najbolj varovanega tabuja, ki ga je javno prepovedano omenjati. Ideologija reproduktivnih pravic ter zagovorniki t.i. enakosti spolov so danes glavni cenzorji omenjenih informacij. Zato je čas, da se v Sloveniji prebudijo posamezniki in organizacije ter javno spregovorijo o osebnih stiskah številnih mater.
Pravica do splava ali program za razkristjanjevanje družbe!?
Ob obletnici legalizacije splava si je mogoče zastaviti vprašanje, komu koristi ubijanje nerojenih otrok? Zakaj ga je tedanja nedemokratična oblast vsilila ljudem? Zakaj se Slovenci v vseh šestdesetih letih niso smeli odločati o splavu na referendumu? Zakaj se v razpravah o nizki rodnosti ne omenja splava in kontracepcije? Razlog je v tem, da je splav temelj nedemokratične ideologije, ki je usmerjena v razgradnjo judovsko-krščanskih vrednot kamor sodi tudi spoštovanje človeškega življenja od spočetja naprej. Za uresničitev te ideologije pa je bilo potrebno sprejeti zakonodajo in ustvariti razmere po katerih bi se čim več državljanov odločilo za splav svojih otrok. S tem pa se je vzpostavil sistem moralne kompromitacije državljanov, ki se zaradi svojih moralno spornih odločitev in krivde niso mogli več prepoznati v krščanskih okoljih. Zato od tistih časov naprej beležimo konstantni upad vernosti in naraščanje agnosticizma ter ateizma v Sloveniji.
Vir: Zavod 24kul.si