Ni naključje, da tako kot prejšnja tudi sedanji papež katoličane pogosto spodbuja k pogumu. Kot ni naključje, da Cerkev na Slovenskem kot eno izmed svojih ran prepoznava »pomanjkanje poguma in lastne identitete«.
Današnja kriza je – bolj kot ekonomska in socialna – kriza vrednot, kriza zaupanja in kriza poguma. Kar vprašajmo se, v kolikšni meri zaupamo državi. Kaj pa zdravstvenemu sistemu, policiji, učiteljem? S kolikšnim optimizmom zremo v prihodnost? Namesto tega vedno pogosteje slišimo mnenje, da je roditi otroka v današnji kruti svet krivica malemu bitju …
A to ni krščanski način razmišljanja. Kristjan se navdihuje ob zmagi Dobrega v vsakršnih okoliščinah, celo v smrti. Vidi preko zgodovinskih okoliščin, preko političnega sistema in preko trenutnih stisk. Kristjan se trudi za dobro na tem svetu, a ima za končni cilj življenje po smrti. Vsaj, če svojo vero vzame in živi zares.
S takšno vero človek dobi tudi pogum za soočanje s težkimi okoliščinami. Ima optimizem, da je kljub navidezni brezizhodnosti za našo družbo možen preobrat. Da je vedno možna zmaga dobrega.
Žal nam slovenskim katoličanom tega poguma in optimizma manjka na skorajda vseh področjih.
Laiki se ne upamo izražati svoje vere, …
Slovenski katoliški laiki imamo kronično pomanjkanje poguma pri izražanju svoje vere. To se kaže tako v javnem življenju, kjer se le težko zavzamemo za svoje vrednote in pravice, kot v zasebnem, kjer naredimo vse za to, da nas naši sodelavci in bližnji ne bi imeli za fanatike.
Manjkajo nam pogum, volja in znanje, da bi se v pogovorih in debatah zavzeli za Cerkev in krščanske vrednote in od spodaj navzgor začeli med Slovenci spreminjati negativistično in izkrivljeno podobo krščanstva. Kdaj smo nazadnje v nekomu, ki se je norčeval iz Cerkve, razložili, v čem se moti, in mu predstavili realnejšo podobo krščanstva? Kdaj smo nazadnje komu, ki ni kristjan, s ponosom in brez zadržkov povedali, da verujemo v Jezusa Kristusa, ki je umrl in vstal ter nas s tem odrešil?
Res je, današnji čas v Sloveniji ni nič kaj naklonjen kristjanom, socialistična zgodovina pa občutku za svobodo veroizpovedi tudi ni storila nobene usluge. A ne izgovarjajmo se na druge. Odločitev za pogum in samozavest v krščanski identiteti se začne pri nas samih.
… duhovniki težko s sočutjem spregovorijo o krščanskem nauku, …
Slovenskim duhovnikom pogosto manjka poguma, da bi s prižnic govorili o veri in o krščanskem nauku. Namesto tega raje govorijo o stvareh, ki so prijetnejše, bolj površinske in ki jih je lažje razložiti. No, seveda imamo mnogo duhovnikov, ki govorijo o Bogu, a s strogo teološkega, oddaljenega vidika, brez življenja in izkušnje. In tiste, ki moralizirajoče, vse obsojajoče rohnijo o neprimernem vedenju “današnje mladine”.
Toda potrebujemo duhovnike, ki bodo s pogumom spregovorili o pristni izkušnji vere in življenja po evangeliju, brez obsojanja, s sočutjem in jasno utemeljitvijo. Hvala Bogu jih seveda imamo, a ne toliko, da bi glavnini slovenskih laikov uspeli pomagali preseči versko tradicijo brez vsebine.
Vse prepogosto duhovnikom tudi zmanjka poguma, da bi vlagali v svojo celostno rast, saj bi to pomenilo, da bi se morali ob tem soočiti s samimi seboj in s svojo ranljivostjo. Poznamo mnogo duhovnikov, ki veliko vlagajo v svoj imidž močnega in nezmotljivega voditelja lokalne Cerkve. A v sebi so negotovi, nesamozavestni in osamljeni, nekateri pa se od ljudi – še zlasti od žensk, ki jih doživljajo kot grožnjo svojemu celibatu – čutijo naravnost ogrožene.
… škofje se težko odmaknejo od tradicije, …
Slovenskim škofom je v preteklosti pogosto zmanjkalo poguma soočiti se z nesprejemljivim, škodljivim vedenjem nekaterih duhovnikov. V zadnjih letih so sicer naredili velik preskok od miselnosti, po kateri vpliv slabega dejanja najbolje omejimo tako, da ga pometemo pod preprogo. A skušnjava verjetno vedno ostaja …
Manjka jim tudi pogum odmakniti se od ustaljenih praks, tradicije, če je le-ta neproduktivna in troši dragocene moči in čas za dejavnosti, ki ne prinašajo sadov. Trije primeri so otroški verouk, pastorala birmancev in družinska pastorala: o potrebi po spremembah govorimo že leta, v praksi pa ne premaknemo ničesar.
… vsem pa nam manjka pogum za soočenje s samimi seboj
Navsezadnje nam vsem stanovom manjka pogum, da bi se soočili s svojo šibkostjo in grešnostjo ter ukrepali proti njej. Zgražamo se nad raznimi maribori in ocvirki, za zaprtimi vrati pa se vdajamo družinskim prepirom, pornografiji, obrekovanju. Pa finančnim špekulacijam, kraji, nepotizmu … – v obsegu, ki ga pač dosežemo.
Poklicani k pogumu
V Sloveniji poguma in optimizma za soočanje z našimi družbenimi izzivi več kot očitno kronično primanjkuje.
Zato smo kristjani kot posamezniki in kot občestvo (Cerkev) danes v prvi vrsti poklicani prav k zgledu poguma. Kdor zaživi pogum in optimizem, je namreč lahko vir poguma tudi drugim okrog sebe.
Najprej smo poklicani k pogumu za soočenje s samimi sabo. Vsak namreč lahko zagotovo spremeni le eno stvar na svetu: samega sebe. Zato moramo prvo ogledalo nastaviti sebi, za kar je navadno potrebno tudi največ poguma. Nato smo poklicani k pogumu zasoočenje s stanjem družbe.
Da, vrabčki bodo čivkali – mediji bodo delali škandale, ljudje se bodo posmehovali … – a izšli bomo močnejši in očiščeni. In samo kot taki bomo sposobni biti vir navdiha in gonilna sila družbe.
Vir: iskreni.net