Nekoč je hodila po poti, ki jo je poznala do zadnjega kamna. Vrt je bil tih, poln jutranje rose, kakor bi se narava sama sklanjala v molitev. V njenem srcu pa je bilo vse drugače: tam je bil nemir, rana, hrepenenje. Šla je iskat Gospoda, čeprav ni vedela, kaj bo našla.
Ko je prišla do groba, je našla praznino. Toda ta praznina ni bila konec — bila je kakor prazen list, na katerega Bog napiše novo pesem.
In ko jo je poklical po imenu, je v njenem srcu vztrepetala svetloba, ki je prebudila vse, kar je bilo ranjeno, vse, kar je bilo izgubljeno, vse, kar je čakalo na dotik ljubezni.
Magdalena je postala prva priča jutra, žena, ki je iz solza naredila pot, iz teme pesem, iz ran upanje.
Njena zgodba nas uči, da se Bog dotakne človeka tam, kjer je najbolj krhek, in ga dvigne tja, kjer je najbolj svetel. Da se vera rodi iz iskanja. Da se ljubezen rodi iz klica. Da se upanje rodi iz jutra.
