Tisto noč pred 2025 leti so na nebu žarele milijarde zvezd in srebrni mesec. Bilo je hladno, po planjavah so goreli ognji, ki so jih zanetili preprosti pastirci. Judovskem mestecu, v Betlehemu, rojstnem mestu sv. Jožefa sta pripotovala zaročenca Jožef in najsvetejša žena na zemlji devica Marija. In sicer zaradi popisa prebivalstva. Noč je bila skrivnostna in devici Mariji se je iztekal čas nosečnosti. Vsa premražena, lačna, utrujena od poti, sta bila žalostna zaradi trdosrčnosti ljudi, ki so jima odklonili gostoljubje. Skrivnostna zaročenca nista obupala, zaupala sta božjemu usmiljenju in zavetje so jima v hlevčku na goljavi ponudili preprosti pastirčki, ki so zaslišali in začutili božjo slavo, ter veličastvo deteta, ki ga je rodila ta skromna bogu predana žena. Veselo so žarele zvezde v tej skrivnostni noči in pozdravljale sv. mater, ki je z rojstvom odrešenika razveselila nebesa in vso zemeljsko stvarstvo. Po naročilu angelov so pastirci počastili komaj rojeno dete in sveta zaročenca. Bilo je povito in v jasli položeno in osliček in voliček sta ga grela s svojo sapo, ter se veselila njegovega rojstva. V ta namen in spomin na to Sveto noč se že dva tisoč let postavljajo jaslice v spomin na ta sveti dogodek, ki je spremenil tok zgodovine. Frančišek asiški, ta tako predan odrešeniku, svetnik z Kristusovimi ranami, ki je opeval in slavil njegovo veličanstvo v vseh stvareh je prvi, ki je z sobrati začel postavljati jaslice in to žive jaslice. Po pričevanju se je na to sveto noč v jaslicah, ki jih je postavil Frančišek pojavilo dete Jezušček, pobožalo Frančiška, se mu nasmehnilo in izginilo. Odrešenik je rastel v ljubezni in radosti, božji milosti s katero je Bog obilo obdajal tudi njegovega sv. rednika Jožefa iz Nazareta.
Na Božični večer se, še preden prekomerno obložimo mizo, spomnimo kako neprecenljivi dar nam je stvarnik podaril, podaril nam je milost vere v Božjega Sina, odrešenika, ki nam ponuja večno življenje. Prav je, da je na mizi dobra hran in pijača, da smo na toplem in da si izrečemo mir in blagoslov. V starih časih so z baklami hodili k polnočnici in po poti prepevali hvalnice na čast novorojenemu sinu božjemu.
Na ta večer bi naj vsak občutil božjo bližino in ljubezen. Spomnimo se tistih, ki najbolj ganejo odrešenika ljudi, ki so jim vojne vihre porušile domove, ki so jih razčlovečile in vzele dostojanstvo, sirot, ki so ostali brez staršev, ubogih zavrženih živali, brezdomcev ter vseh naših prednikov in prijateljev, ki se božiča veselijo v nebesih.
Naj vas poplava reklam ne zavede v prekomerno trošenje in požrtije ali pretiravanje s katero drugo razvado. Ta noč naj bo v naših srcih zavest, da bi po zgledu nazareške družine imeli radi drug drugega in v svet širili njegovo ljubezen.
Martina Cigler