Finančne težave Hiše hospica
Lansko leto v aprilu, ko je Zoran Garevski, modni oblikovalec, preživljal svoje zadnje dni v Hiši hospica, so mu slovenski modni oblikovalci za rojstni dan pripravili modno revijo z unikatnimi kreacijami. Obenem so organizirali dobrodelno dražbo teh kreacij in tako zbirali sredstva za Hišo hospica, ki je bila že tedaj popolnoma odvisna od donacij. Mimogrede, ko so modnega oblikovalca vprašali, kako se počuti v Hiši hospica in če lepo skrbijo zanj je odgovoril: “Krasno! Bil sem tako zelo pozitivno presenečen nad vsem, kar se dogaja v tej hiši, da moram reči, da sem nekaj dni jokal od sreče, da sem lahko tu.”
Finančne težave edine slovenske hiše, ki skrbi za umirajoče s kronično neozdravljivo boleznijo v zaključni fazi, kjer so umirajoči deležni 24-urne celostne hospic oskrbe, pa so se začele že veliko prej. Pravzaprav se že od otvoritve v letu 2010 borijo za finančna sredstva z Ministrstva za zdravje, ki nikakor ni naklonjeno paliativni oskrbi umirajočih v okviru Hospica. Na predlog tega Ministrstva so v letu 2010 Hišo hospica celo izbrisali iz mreže izvajalcev paliativne oskrbe. Sredstva za medicinski del oskrbe umirajočih so, kot je razvidno iz odprtega pisma direktorice iz leta 2013, na primer prenesli kar na Splošno bolnišnico Sežana. Včeraj pa sem slišal, da skavti ne bomo mogli več zapeti v Hiši hospica. Ker jo zapirajo. Konec. Sredstev ni več. Novih ljudi ne sprejemajo več, še dve gospe umreta in zaprejo.
Skratka, za slovensko vlado, pravzaprav za slovenski narod, je zagotoviti slabega pol milijona evrov letno za dostojanstveno umiranje ljudi v poslednjih dneh življenja, preveč. Bojim se pa tudi, da je lepa lokacija Hiše hospica pod ljubljanskim Golovcem zamikala kakšnega veljaka, ki bi ji po njenem propadu, raje vdihnil kak bolj “koristen” namen kot pa le oskrba – se bom kar kruto izrazil – odpisanih. Bomo spremljali delovanje v njej, če se bo Hiša hospica v resnici dokončno zaprla.
Smrt rinemo iz naše zavesti
Smrt se – ob vsej naravnanosti na podiranje tabujev – stalno dodatno tabuizira, se pravzaprav sistematično odriva iz naših življenj, iz naše zavesti. Slišim, da veliko ljudi svojca v poslednjih dneh življenja raje odda v oskrbo v bolnišnico, da zanj poskrbijo profesionalci. Tako se človek poslovi od življenja v sterilni belini bolnišnice sam, v najboljšem primeru z osebjem in ne v krogu svojih najbližjih. Pravimo, da ne moremo dovolj dobro strokovno-medicinsko poskrbeti za svojca – kar je včasih morda res, v resnici pa ne moremo gledati bližnjega, ko se poslavlja. Ker nam preveč “naglas govori” o naši minljivosti, kar prav tako radi izrinjamo iz zavesti. Tudi otrokom prikrivamo dejstvo smrti bližnjega in jih ne pripeljemo več niti na pogreb, misleč, da mu s tem prihranimo travme.
Simbolične se mi zdijo tudi logistične in arhitekturne rešitve naših pogrebnih storitev. Truplo človeka, ki je še pred nekaj dnevi živel med nami, najprej profesionalci zaprejo v dve nepredušno zaprti posodi. Po navadi pokojnika pripeljejo le nekaj ur pred pogrebom v mrliško vežico, kateri smo celo ime spremenili v … poslovilna. Večina vežic ima take arhitekturne rešitve, da pokojnik tistih nekaj ur pred pogrebom leži “izoliran od tega sveta”- za debelo šipo. Da ni več mogoč nikakršen fizičen stik. Tako tudi ni več mogoče kropljenje pokojnika z blagoslovljeno vodo. Pač pa kar malo poškropimo po šipi. In ker smo praktični ter ne želimo pokapljati stekla, vodo raje kar nadomestimo s soljo. Opazil sem pa tudi že čisto prazno kropilnico. Ostanke ljubljenega človeka torej takoj, še pred pogrebom, postavimo tja, kamor se nam zdi da spada – za pregrade. Ali ste prešteli pregrade? Tri so že.
Enajst “preštemanih” pregrad
Mene te pregrade spominjajo na enajst betonskih pregrad v Hudi jami, kamor so krvniki po vojni zaprli trupla. Nekatere so zaprli še žive. Pregrade smo sicer pred šestimi leti »preštemali« in pokazala so se mumificirana trupla. Tudi kitke mladih deklet. Odkritje je pretreslo državo, a ne dovolj, da bi ljudi tudi dostojno pokopali. Njihove ostanke smo preprosto zložili v plastične gajbice in jih dali nazaj v jamo – za pregrade.
Ob 70-letnici konca druge svetovne vojne, ko hočejo nekateri še vedno praznovati tudi 70-letnico socializma, še vedno nismo sposobni posmrtnih ostankov ljudi spraviti izza pregrad, jih prinesti na svetlobo in se od njih dostojno posloviti. Narod, ki tako osnovnega človeškega dejanja, kot je pokop pokojnika, ne zmore opraviti, bo smrt rinil vedno bolj za pregrade. Za čimveč pregrad. In narod, ki ne prizna vsakemu človeku dostojanstva v smrti, tudi ne bo sposoben nameniti manj kot pol milijona evrov (= 0,005 % proračuna za leto 2015) za delovanje hiše, kjer bi se ljudje lahko dostojanstveno poslovili od tega sveta.
Občutek imam, da se nam bo z zaprtjem Hiše hospica simbolno približal čas, ko bomo ljudi, ki so v zadnjih dneh življenja, ko niso več koristni, ko od njih ni več pričakovati učinkovitosti, kar aktivno – s pomočjo zdravnika – porinili za pregrade. Kar se nam je v Kliničnem centru že zgodilo. Obetajo se nam časi, ko se bo človek ob izgubi koristnosti, moral bati tudi izgube življenja.
Pred nekaj leti smo bili odrasli skavti iz Ljubljane-Štepanje vasi povabljeni v Hišo hospica (spletna stran je – kako simbolično simbolično – že zaprta), da bi, kot so rekle prostovoljke, malo zapeli. Pa smo res prišli, prinesli smo kitare in zapeli nekaj pesmi. Kar na hodniku in tudi individualno v sobah umirajočih. Z umirajočimi, tudi njihovimi svojci, z osebjem in prostovoljkami, ki so bili takrat prisotni, smo se zadržali v krajšem pogovoru. Čudili smo se urejenosti Hiše hospica, bili navdušeni nad požrtvovalnostjo osebja in prostovoljk ter bili veseli spoštljivega odnosa do umirajočih.
Opaziti je bilo, da se osebje trudi, da ohranja dostojanstvo človeka vse do poslednjega trenutka življenja. Hišo hospica smo zapustili v zavedanju, da je v naši družbi lepo poskrbljeno za dostojanstveno oskrbo ljudi v zadnjem obdobju življenja. Za težave pri financiranju nismo vedeli. Tudi noben od članov osebja o tem takrat ni govoril.
Avtor prispevka: Aleš Čerin
OPOMBA AVTORJA: Julija 2013 je o povezavi Hude jame in finančnih težav Hiše hospica odlično pisal tudi Dejan Steinbuch v Financah.
Foto: Aleš Čerin
