Prebivalci planeta Zemlja smo »vklenjeni« v naravne zakonitosti oziroma zakone. Če kamen vržemo v zrak, pade na tla. Voda teče navzdol in ne navzgor.
Če bi vam prijatelj rekel, da je srečal nezemljana, ki je imel razne nadnaravne sposobnosti: v zraku ustavil padajoče kamenje, da ni pod seboj pokopalo vašega prijatelja, na njegovem vrtu je posadil drevo, ki je v eni minuti zrastlo do polne velikosti, storil je, da je deževalo samo na prijateljevi njivi, drugod pa je sijalo sonce …, bi mu skoraj verjeli kajne. Saj smo že od mladosti prepredeni z znanstveno fantastiko (otroške risanke, filmi, knjige …).
Ko »v luči znanstvene fantastike« premišljujem o Božiču, pomislim, da se je pred dva tisoč leti pravzaprav nekaj podobnega zares zgodilo. V naš čas in v naš prostor je vstopil »Nezemljan« – sam Bog, Stvarnik in Odrešenik, Kralj kraljev, Gospod gospodov. Nam, ljudem, ki smo ustvarjeni po Njegovi podobi, je prinesel »vozovnico« za vrnitev nazaj k Očetu – vrnitev v »deželo«, od koder izhajamo in od koder smo prišli »začasno« na ta planet …
Jezusa so ves čas, ki ga je preživel v človeškem telesu (33 let), spremljala »znamenja in čudeži«. V Njem in po Njem so se dogajale nadnaravne reči (danes bi rekli nekaj nezemeljskega, nekaj, kar presega naravno, kar »ne upošteva« naravnih zakonov, ki omejujejo nas, preproste ljudi): z besedo svojih ust je »posušil« smokvo, ozdravljal slepe, gluhe, hrome, gobave …, izganjal je hude duhove, odpuščal grehe (tudi tistim, ki so ga pribili na križ), pomnožil kruh in ribe, pomiril vihar na morju, hodil po vodi … In kako težko so ljudje v njem prepoznali Mesija (Odrešenika). Kljub znamenjem in čudežem, ki so jih videli s telesnimi očmi, niso mogli verjeti in razmeti.
Jezus je tudi danes živ in je isti kot je bil pred dva tisoč leti. Jezus tudi danes ozdravlja, odpušča grehe, izganja hude duhove, dela vse in še več, kot je delal takrat, ko je hodil po tej zemlji v človeški podobi. Ga mi vidimo? Razumemo, da nam je dal Bog tudi »oči srca«, s katerimi lahko vidimo bistvo, ki je telesnim očem skrito?
Najprej vabim sebe, nato pa tudi vas, ki prebirate te vrstice, da se mi pridružite. Skupaj prosimo Očeta, naj nam pomaga odpreti oči srca, da bomo »spregledali« in bo srečanje z Detetom, ki bo kmalu zasvetilo z lučjo svojega upanja in ljubezni, resnično in globoko.
Vir: Družina in življenje