Za nami je še en mladinski duhovni vikend. Tokrat je bil namenjen birmancem, ki si tudi po birmi želijo vedno bolj spoznavati Boga in bodočim birmancem z Ojstrice, ki bodo zakrament svete birme prejeli junija.
Duhovne vaje so bile polne dobrih vsebin in zagotovo je vsak domov odšel za kakšno spoznanje bogatejši. Poleg tega pa je bil vikend tudi sproščen, z veliko časa za druženje, sprehode v naravi in petje.
Ker se bliža ORATORIJ in že začenjamo s pripravami, so se nekateri birmanci preizkusili v vlogi animatorjev. Odvodili so svoje prve igre in nas naučili zapeti in zaplesati na oratorijsko himno. Šlo jim je odlično! Pri sveti maši, ki smo se je udeležili v nedeljo, smo slišali, kako pomembno poslanstvo je animatorstvo. Se razdajati, služiti … Hvala Gospod, da nas kličeš v svojo službo!
Naše molitve na tem vikendu so bile res lepe, ker smo jih oblikovali skupaj. Vsak se je Gospodu izročal s svojimi besedami, s tem pa nagovarjal še vse ostale. Bog deluje v vsakem izmed nas pa se tega tolikokrat ne zavedamo! Sveti Duh nas vodi, uči, objema … Včasih to opazimo, začutimo, včasih pa ostajajo Božji dotiki tihi in skriti in jih morda prepoznamo šele takrat, ko se ozremo nazaj.
Odkrivali smo tudi pomen branja Svetega pisma. Četudi morda poznamo Jezusove besede, jih velikokrat še ne živimo zares. Božja Beseda je živa, nas uči, usmerja, včasih nagovarja, včasih je ne razumemo … A pomembno je, da jo vključujemo v naša življenja! Da nam lahko Bog po njej spregovori, po njej oblikuje naša srca in naravna naše poti. Zato smo vzeli v roke vsak svoje Sveto pismo, si privoščili čas za tišino in nato še pogovor o prebranem. Vsak je dobil nekaj citatov, o njih razmišljal, si izbral najljubšega, si kaj počrtal, zapisal …
Nekaj naših najljubših:
“Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.” (Mt 11,28) ~ Tia Irena
” Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? “(Mt 5,13) ~ Iza
“Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev. To je moj Bog, zato ga bom hvalil, Bog mojega očeta, poveličeval ga bom.” (2 Mz 15,2) ~ Jera
” Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.” (Mt 6, 34) ~ Urška
Šli smo tudi v cerkev, kjer smo imeli kratko katehezo in čas za razmislek. Kolikokrat smo v cerkvi, če ne štejemo sv. maše? Zelo redko … Žal. Zame je bil ta čas preživet v cerkvi eden najlepših trenutkov celotnega vikenda. In prepričana sem, da nisem edina.
Premalokrat se ustavimo. Preveč je informacij, ki bremenijo naše možgane. Ves čas iz okolice prihajajo dražljaji. Naredi to, odpiši na to, poglej tisto, ničesar ne smeš zamuditi … Ustavimo se. Stopimo v tišino – materni jezik Boga. Mrači se že, pred nami pa nežno gori svetloba. Večna luč, ki pravi: “Jezus je tukaj.” Sedimo v tišini, z Njim. Nič drugega zdaj ni pomembno. Nato pa se zasliši pesem. Naša pesem. Spontana, brez kitare, brez pesmaric. Samo naši glasovi, ki pojejo Gospodu. Oče, ponižno pred teboj … pred oltarjem klečim in ves sem tvoj … In nato pokleknemo. Da pokažemo našo majhnost. Da priznamo, da ne zmoremo sami. Da se zavemo, da je le z Njim mogoče vse.
Nismo popolni. In to je najlepše. Da nas Bog sprejema v naši šibkosti in ranjenosti. In nas zdravi. Samo dovoliti mu moramo.
Hvala, ker si upaš biti Njegov/-a.
Š