V življenju pridejo trenutki, ko nas zaboli – v telesu, v srcu, v duši. In prav takrat se človek pogosto vpraša, zakaj je tako. Zakaj mora biti bolečina del naše poti. A če smo iskreni, nas prav bolečina velikokrat ustavi, predrami, obrne v pravo smer. Tako kot nas telesna bolečina opozori, da moramo po pomoč, nas notranja bolečina povabi, da se poglobimo vase, da se odpremo drugim, da postanemo bolj nežni in bolj resnični.
Bog ne obljublja, da bo iz našega življenja odstranil vse težko. Obljublja pa, da bo tam – tiho, zvesto, nevsiljivo. Njegovo ime Emanuel pomeni »Bog z nami«. In to je včasih vse, kar človek potrebuje: vedeti, da ni sam. Da je nekdo, ki razume, ker je tudi sam okusil trpljenje.
Zlo na svetu ni Božja volja. Je posledica naše svobode, ki jo Bog spoštuje, ker nas jemlje resno. Ne želi nas prisiliti v dobro, želi pa, da bi ga izbrali. In ko se vprašamo, zakaj Bog ne naredi več, da bi ustavil trpljenje, se morda prav tam skriva odgovor: naredi lahko veliko – skozi nas.
Morda nam Bog prav v trpljenju položi v srce nežno misel: »Nisem te pustil samega. Dal sem tebe, da boš svetloba tam, kjer je tema.«
In ko to sprejmemo, se ne zgodi čudež, ki bi izbrisal bolečino. Zgodi pa se nekaj tihega in dragocenega: človek postane bolj človek. In svet zaradi tega malo bolj domač.
Igor