Srečanje starejših v naši župniji je bilo tudi letos prežeto s toplino, hvaležnostjo in občestvenim duhom. Članice Karitas so s skrbnostjo in predanostjo pripravile slovesnost, sodelovale pri oblikovanju svete maše ter poskrbele, da je vsak udeleženec začutil dobrodošlico in bližino občestva.
Mašno daritev je s primernimi pesmimi bogatil naš pevski zbor. Njihov glasbeni izbor je ustvaril molitveno vzdušje, ki je nežno objelo vse navzoče.
Ob koncu maše je župnik podelil zakrament bolniškega maziljenja kar 29 starejšim. To je bil trenutek, ko se človek zaveda, da Bog stopa k njemu z nežnostjo, ki jo prerok Izaija izrazi z besedami: »Jaz te ne pozabim.«
Župnik je v nagovoru poudaril, da je ta obljuba namenjena vsakemu posebej: tistemu, ki nosi leta in zgodbe, tistemu, ki se morda počuti pozabljenega, tistemu, ki išče mir, tolažbo ali novo moč.
Spomnil je, da je ime vsakega človeka zapisano v Božjih dlaneh – ne kot številka, ne kot breme, ampak kot ljubljeni sin in ljubljena hči. Krhkost, ki jo prinašajo leta, ni slabost, ampak prostor, kjer se Bog človeka najbolj nežno dotakne. Starejši so povabljeni, da postanejo varuhi miru: s svojo molitvijo, s potrpežljivostjo, s tihim zaupanjem, s pogledom, ki vidi dlje od nemirov sveta.
Po slovesnosti je sledilo prijetno druženje ob pogostitvi, ki so jo z velikim trudom in srčnostjo pripravili člani Karitas. Srečanje starejših je bilo dan, ko se je župnija znova pokazala kot občestvo srca – kot prostor, kjer se človek ne počuti sam, kjer je njegova zgodba sprejeta, njegova krhkost spoštovana in njegova vera okrepljena.
Naj nas spremlja misel, ki je zazvenela skozi vso slovesnost: »Jaz te ne pozabim.« Naj bo to luč, ki starejšim sveti v vsakdanjih trenutkih, in hvaležnost, ki jo nosimo vsi, ki smo smeli biti del tega lepega dne.
Z.M
